Včasih moraš nazaj, da ugotoviš, kdo si.
Leta 1998 sva s prijateljico Nino potovali po Avstraliji.
Tam sem prvič spoznala Youth Hostle in razmišljanje Avstralcev, ki mi je ostalo v glavi vse do danes: “Danes si mlad, nimaš veliko denarja in želiš videti svet. Nekega dne se boš vrnil. Takrat ne več v hostel, ampak morda v hotel s petimi zvezdicami.”
Dolgoročno razmišljanje. 😇
Mene je to popolnoma prevzelo.
Ko sem se vrnila domov, sem bila kot predstavnica študentske liste občinska svetnica v Sežani. In rodila se je ideja:
Zakaj ne bi prvega Youth Hostla naredili tudi pri nas? 🤩
Z Marijo, domačinko iz Pliskovice, in Igorjem Maherjem, strokovnjakom za evropske razpise, smo sestavili majhno, precej neustavljivo ekipo.
Igor je bil Ljubljančan, ki se je preselil na Kras. In čeprav takrat Ljubljančanov nismo ravno zlahka sprejemali medse 😉, je zelo hitro postal Kraševc.
Naš projekt je bil izbran za najboljšega v Sloveniji in dobili smo 100.000 evrov.
Samo ena majhna težava je bila.
Denar smo morali porabiti v osmih mesecih.
Imeli smo idejo. Ogromno mladostniške zagnanosti. In verjetno tudi precej norosti.
Marsikdo se nam je smejal. To, kar smo želeli narediti, je bilo za mnoge praktično nemogoče. Toda nekaj ljudi nam je verjelo.
Davorin. Vida. Božo.
Niso nam razlagali, zakaj se ne da. Pomagali so nam poiskati način, kako bi se dalo.
Občina je našla staro kraško domačijo v Pliskovici in nam jo namenila.
Ni bila dovolj Občina. Ni bila dovolj dobra ideja.
Potrebovali smo ljudi.
In Pliskovica je pokazala, kaj pomeni skupnost.
Pomagali. Prepričevali skeptike. Iskali rešitve.
Projekt je postal skupen.
In ko vsi gledajo proti istemu cilju, se začnejo premikati tudi stvari, za katere so ti še včeraj govorili, da so nemogoče.
Devet mesecev po dobljenih sredstvih smo odprli prvi Youth Hostel v Sloveniji.
Otvoritev v petek, 13.6.2003 ob 13.13. 🙂
Več kot 23 let pozneje hostel še vedno živi. 👍
Še pomembneje – živi Pliskovica.
Okoli turizma so nastajale nove dejavnosti in zgodbe domačinov. Danes naj bi bilo v vasi že več kot sto turističnih postelj.
Ko sem poleti pripravljala svojo novo spletno stran, sem se vrnila prav tja.
Mislila sem, da se vračam na kraj enega svojih prvih projektov.
Vrnila sem se na kraj, kjer se je začel moj kompas.
Življenje te pelje po različnih poteh. Pridejo službe, podjetja, odgovornosti, uspehi, napake, družina, druge prioritete. In včasih se malo oddaljiš od tistega, kar je bilo na začetku tako zelo tvoje.
Zato sem morala iti nazaj.
Da sem ugotovila:
Nisem postala takšna.
Takšna sem bila vedno.
Še vedno verjamem v ljudi.
Še vedno iščem skupni cilj.
Še vedno verjamem, da različni interesi niso ovira.
Še vedno me zanimajo projekti, ki bodo nekaj pomenili tudi čez dvajset let.
In še vedno imam rada tisto majhno mero norosti, zaradi katere verjameš, da je mogoče tudi nekaj, za kar ti vsi govorijo, da ni.
Danes znam to samo bolje poimenovati.
Moj kompas. 🧭
