Če želiš nekaj spremeniti, se moraš vključiti.
Ko danes razmišljam o tem, kaj me je oblikovalo, se pogosto vračam v čas, ko sem bila študentka.
Ne zato, ker bi takrat vedela, kam grem.
Pravzaprav večinoma nisem. 🙂
V začetku devetdesetih smo bili v Sežani skupina mladih z veliko energije, veliko idejami in močnim prepričanjem, da bi se dalo marsikaj narediti drugače.
Bila sem predsednica Kluba študentov Sežana. Pred menoj ga je vodil Peter Medica.
Organizirali smo dogodke, povezovali mlade, ustvarjali in imeli vedno nove ideje.
A počasi smo ugotovili nekaj precej preprostega.
Lahko se pogovarjaš o tem, kaj vse bi bilo treba spremeniti. Lahko opozarjaš na stvari, ki ti niso všeč. Lahko imaš celo zelo dobre ideje.
Toda če želiš zares kaj premakniti, moraš priti tudi tja, kjer se sprejemajo odločitve.
Peter je predlagal nekaj, kar je bilo za tisti čas precej drzno:
»Naredimo svojo listo in kandidirajmo na občinskih volitvah.«
Potem je prepričal še mene, da grem prva na listi.
Rekel mi je, da me veliko ljudi pozna in da nam bodo zaupali, ker bodo verjeli, da lahko kaj spremenimo.
Sama verjetno nikoli ne bi pomislila, da bi morala biti prva na listi.
Ampak Petru sem zaupala.
Vedno je imel dobre ideje. 🙂
In sem rekla ja.
Nastala je Mladika – lista mladih.
Leta 1998 smo kandidirali na lokalnih volitvah.
Od 20 sedežev v občinskem svetu smo dobili tri. Samo takrat vodilna LDS jih je dobila več – štiri.
Trije mladi smo tako sedli za mizo občinskega sveta.
Okoli nas ljudje z veliko več življenjskimi, poslovnimi in političnimi izkušnjami. Jaz pa sem bila tudi edina ženska med dvajsetimi svetniki.
Priznam.
Ko sem prvič sedla tja, nisem prav dobro vedela niti, kaj v praksi pomenita koalicija in opozicija. 🙂
Bili smo mladi. Neizkušeni. Prišli smo s svojo energijo, idejami in nekoliko drugačnim pogledom na svet.
Verjetno tudi oni na začetku niso čisto vedeli, kaj naj z nami.
Ampak so nas sprejeli. In začeli so nas poslušati.
Mi pa smo se hitro učili.
Kako deluje sistem. Kako idejo argumentirati. Kako poslušati tudi takrat, ko se z nekom ne strinjaš. Kako pridobiti podporo. In kako iz ideje priti do odločitve.
Prvič smo mladi dobili svoj glas tam, kjer so se sprejemale odločitve.
Toda hitro sem spoznala še nekaj:
Ni dovolj, da glas dobiš. Pomembno je, kaj z njim narediš.
Iz zaklonišča je nastala Podlaga
Ena od stvari, ki nas je takrat zelo motila, je bila preprosta.
Mladi v Sežani nismo imeli svojega prostora.
Če smo želeli ven, smo se pogosto vozili na zabave v druge kraje in vasi. Ponoči, iz kraja v kraj.
Na cestah smo v tistih letih izgubili tudi prijatelje.
Zato nismo želeli samo še enega prostora za zabavo.
Želeli smo prostor, kjer bi mladi lahko ostali doma.
Kjer bi se srečevali. Poslušali glasbo. Ustvarjali. Se učili. Organizirali dogodke.
In predvsem – kjer bi lahko svoje ideje tudi uresničili.
Zdaj smo imeli možnost, da o tem ne govorimo samo med seboj.
Predlagali smo ga Občini.
In dobili smo – zaklonišče.
Mogoče se komu ni zdelo veliko.
Nam se je zdelo ogromno.
Iz zaklonišča je nastala Podlaga.
Takrat nismo vedeli, kaj bo iz tega nastalo.
Nismo delali strategije vpliva za naslednjih dvajset ali trideset let.
Samo vedeli smo, da nekaj manjka.
In namesto da bi še naprej govorili, da bi moral to urediti nekdo drug, smo se vključili.
Danes, več kot četrt stoletja pozneje, MC Podlaga še vedno živi.
Generacije so se zamenjale. Program se spreminja. Mladi, ki danes vstopajo vanjo, naše zgodbe verjetno niti ne poznajo.
In prav je tako.
Pomembno je, da prostor še vedno služi temu, zaradi česar je nastal.
Da imajo mladi prostor za svoje ideje.
Če želiš nekaj spremeniti …
Ko danes gledam nazaj, razumem, da me niso oblikovale samo velike poslovne izkušnje, podjetja in projekti, ki so prišli pozneje.
Oblikovale so me tudi takšne zgodbe.
Klub študentov.
Mladika.
Občinski svet.
Podlaga.
Takrat temu nisem rekla vrednote.
Še manj Moj kompas.
Samo nekaj se mi je zdelo narobe in želela sem, da bi bilo drugače.
Danes pa vem, kaj sem se tam naučila.
Če želiš nekaj spremeniti, se moraš vključiti.
Ni dovolj imeti mnenje.
Ni dovolj povedati, kaj ne deluje.
In ni dovolj čakati, da bo nekdo drug naredil prvi korak.
Včasih moraš reči ja, čeprav še ne veš čisto dobro, v kaj se spuščaš.
Moraš vstati, se izpostaviti, vstopiti v prostor, ki ga ne poznaš, se veliko naučiti in prevzeti svoj del odgovornosti.
Morda ti ne bo uspelo.
Morda ne bo tako, kot si si zamislil.
Ampak spremembe se težko zgodijo, če vsi ostanemo zunaj in čakamo, kdo jih bo naredil namesto nas.
Pri dobrih dvajsetih tega nisem znala tako povedati.
Sem pa očitno že živela po tem.
Če želim nekaj spremeniti, se vključim.
Moj kompas. 🧭
Mateja
Fotografija: nekaj let pozneje, ob odprtju Mladinskega hotela Pliskovica. Fotografij Mladike in prvih dni Podlage žal ne najdem. Ostajajo pa zgodbe.
